Časa je bilo 7 dni. Načrt: Priti do Albanije in pogledati noter. Marko in jaz, oba na Ducati Multistrada 950, ena bela in ena rdeča.
Koliko enih živcev mi je pojedlo vreme pred odhodom na to turo. Bo dež, ne bo dež, kje bo dež… Na koncu je izgledalo, da imava eno samo priložnost, da uideva slabemu vremenu septembra 2017 v Sloveniji. Sva jo izkoristila in uspelo je. Takoj za nama se je nebo zaprlo in baje ste v tistem tednu imeli samo še dež. Midva pa ne. 🙂
Prvi dan sva zaključila v Etno selo Čardaklije, kakih 30 km naprej od Bihaća. Do tja sva šla po standardni poti, do Novega mesta po avtocesti, potem pa čez Gorjance in na Hrvaško in proti Plitvicam. Večkrat prevoženo in vsem nam precej poznano zato ne bi izgubljal besed o tem delu poti. Čardaklije pa je nekaj o čem je vredno pisati. Zelo lepo urejeno posestvo na planoti nad Bihaćem, ki ponuja oddih v naravi in to kombinira z bosansko hrano. Vrtoče je napisano na zemljevidu. Natakar se je pohvalil, da je vsa hrana in večina pijače, ki jo nudijo, pridelana na posestvu.
Ob lepem vremenu vas postrežejo na vrtu, med drevjem in lično preurejenimi stavbami. Ob vikendih boste spoznali, da so zelo popularni daleč naokoli. Za prenočišče vam lahko ponudijo bungalove ali sobe. S cenami je pa tako, da lahko dve osebi prenočita, večerjata in zajtrkujeta za 40€. Vse skupaj. Če vzameta bungalov, ki je za 6 oseb, pride kak evro več. Na mojih izletih po državah bivše juge so Čardaklije postale standardni postanek in niso še razočarale. http://cardaklije.com/
Naslednji dan je bil cilj nekje ob Črnogorski meji. Sem se že opekel s planiranjem dolgih etap in zato sva raje pustila te razdalje malo bolj odprte. Šla pa sva v smeri Mostarja in potem Foče, da vstopiva v Črno goro na severozahodu in prevoziva kanjon reke Pive in prečkava Durmitor. Proti Mostarju sva krenila najprej v smeri Mrkonjič grada in pred mestom zavila v smer Glamoća. Cesta proti Glamoćkom polju je lepa in lepo speljana, kot nalašč za motoriste. Odprejo se čudoviti razgledi, edino te njihove smeti kamorkoli pogledaš, odbijajo. Na poti proti Glamoću se cesta nenadoma zelo razširi in popolnoma poravna. Vse skupaj zgleda, kot letališka steza.
To pa zato, ker je letališka steza. Oziroma je bila v času Jugoslavije za potrebe vojnega letalstva. Ob stezi, za gozdom, so celo ostale parkirne pozicije za letala.
Po tej pokrajini, ki me vedno spominja na dele ameriške zvezne države Colorado, privijugava do Livna. Od tu sva sledila namigu o eni posebni cesti. Namreč, zgradili naj bi cesto od Livna do Sinja na Hrvaškem, vmes pa postavili maloobmejni prehod. Vsaj zaenkrat ima tak status. Namig se je izkazal za popolnoma točnega. Nova cesta, odlično speljana v hrib, čudoviti ovinki, dva pasova gor, eden dol. Motoristični dreamland.
Bosanski policisti niso niti še postavili ene normalne rampe in skoraj bi ilegalno prevozila mejo, ker sploh nisva uspela videti mejnega prehoda. Bel kontejner, beli stožci, zraven pa bel kamen… Ok, sva uspela ustaviti in policist je bil kar vesel družbe. Bi naju celo spustil naprej, ampak je odsvetoval nadaljevanje poti na Hrvaško zaradi strožje hrvaške policije. Najin namen je bil tako ali tako samo preveriti namig o tej cesti, zato sva obrnila nazaj proti Livnem. Zaradi teh dodatnih kilometrov in daljšega počitka, je padla sprememba plana, spala bova v Mostarju.
Na Booking.com sva izvlekla Hotel Nadin, ki je blizu starega mesta in ima celo zunanji bazen, je lepo urejen, čist, ponuja raznovrsten zajtrk. Cena: ugodna. Na večerjo sva krenila v stari del mesta in naletela na precej turistov, ki jih Mostar zelo privlači, ne glede na to, da je bil september. V restavraciji sva celo morala čakati na prosto mizo. Mostar je še vedno lep in ni kaj dodajati na klasične podobe iz razglednic.
September 2017. Slovenija, Hrvaška, BiH, Črna gora, Albanija. 2200km, 7 dni. Prenočišča rezervirana z Booking.com. Ducati Multistrada 950 – 2 kosa. Fotografije posnete z iPhone SE.
Tretji dan, smer Črna gora. Iz Mostarja v Gacko in proti Foči, vmes Sutjeska. Cesta od Mostarja v Gacko je spet ena lepa klasična magistralna cesta z lepimi ovinki. Do table Welcome to Republika Srbska je celo nov asfalt. Nekje vmes, pred Fojnico, takoj za manjšim mostom je eno parkirišče z lepim izvirom vode. Izvir, vodnjak, je izdelan iz kamna in na njem piše 1897. Ostalo se ne vidi dobro. Ni pomembno, ker nama je usoda na pot poslala človeka, ki naju je najprej lepo pozdravil, potem smo se pa zapletli v pogovor ali mogoče celo v predavanje o zgodovini teh krajev. Slavko Drašković je baje precej znan v teh krajih, napovedal pa je, da bo do naslednjega leta uredil biker stop v Fojnici. Izvedela sva, da je ta vodnjak buna Herceg Stjepana po katerem je Hercegovina dobila ime. Domačini poskušajo zaščititi vodnjak pred zlorabami in smetmi, zato je trenutno ograjen z nekakšno ograjo. Voda je odlična in baje celo zdravilna.
V Gackem sva obrnila na sever, spet lepa ovinkasta cesta, najlepša pa prav pred spomenikom v Tjentištu. Bitka na Sutjeski, se spomnite?
Pred Fočo zavijete desno proti Črni gori. No, te ceste pa ne bom hvalil. V bistvu je gradbišče na katerem se nič ne gradi. Nekih 10-20 km pol makadam, pol asfalt je namenjenih, da dodobra umažete motor da bo izgledal, kot da ste prišli z Zvonetom iz Kirgizije. Se pa situacija drastično spremeni, ko vstopite v Črno goro na mejnem prehodu Šćepan polje. In to na bolje. Mejne formalnosti tečejo hitro, imejte pa, poleg osebne izkaznice, pripravljeno tudi prometno dovoljenje in zeleno karto. Na teh mejnih prehodih striktno preverjajo vsako vozilo v računalniški bazi, Črnogorci ob vstopu in izstopu. Z mejnega prehoda se cesta spusti v dolino reke Pive, ki “gosti” največje akumulacijsko jezero na Balkanu.
Cesta pelje prav preko jezu in lahko se tudi ustavite in si ogledate. Elektrarna ima nazivno moč za polovico moči jedrske elektrarne Krško ali približno toliko, kot polovica vseh slovenskih hidroelektrarn, pa niso mogli ene žarnice zmontirat v vse te tunele na cesti skozi dolino Pive. Cesta je drugače lepa, vendar vsi ti neosvetljeni tuneli, ki so speljani tudi skozi ovinek, malce pokvarijo vtis.
Cesta gre drugače proti Nikšiću, vendar lahko izberete zanimivejšo varianto. Midva sva jo. Pred daljšim viaduktom zavije cesta levo v tunel in v hrib proti Durmitorju.
Na začetku spet precej tunelov, takoj kmalu od odcepa je en tricky zavoj levo, ki ima nekakšno slepo opcijo naravnost. Naravnost proti svetlobi je samo slep odcep, v levo v temo pa prava cesta. Ne morete zgrešiti. 🙂
Cesta na Durmitor je ozka, vendar večinoma soliden asfalt. Leži pa kar nekaj kamenja na cesti in je treba biti previden. Zaradi ozkosti ceste, strmine in ostrih zavojev, tretje prestave ne boste uporabljali. Vsaj toliko časa ne dokler ne pridete na vrh. Če pričakujete klasičen alpski prelaz, ste se zmotili. Vrha v bistvu ni, prispeli boste na planoto in po njej se boste kar nekaj časa vozili. Čudoviti razgledi na lepe dvatisočake in v dolino. Res vredno ogleda.
Ko sem prvič prevozil Durmitor, sva z Mihom to pot prevozila zvečer v temi zaradi predolgo zastavljene etape. Receptorka v hotelu mi je ob prihodu povedala:”Baš mi vas je žao što ste propustili največi biser Crne gore”. Pa še prav je imela.
Z Durmitorja se cesta spusti proti Žabljaku. Ko se zaključuje spust z Durmitorja in se približujete glavni cesti, vas bo navigacija najverjetneje hotela zapeljati po stranski ozki cesti proti Žabljaku. Kaj vem, zato ker je bližje najbrž. Glejte še table in bo, prej boste na lepi in široki cesti Nikšič-Plevlja. Žabljak je črnogorska smučarska destinacija in prenočišča ne bo težko najti. Enako velja tudi za restavracije. Cene ugodne, septembra vse odprto. Midva sva spala v Ski hotelu, urejen in sodoben hotel. Nudijo tudi garažo za motorje, za doplačilo 2€ na motor na noč. Imajo tudi bazen, ki pa ga odprejo samo proti doplačilu. Za savno pa najbrž sploh ne rabim pisat, da je na voljo ob doplačilu. Osebje je zelo prijazno, kar je na splošno kar povsod v BiH in Črni gori enako. Cene rahlo višje zaradi “mondenosti” Žabljaka. Ampak prenočišče za 72,90€ za dve osebi ni nek visok strošek. Nam, rojenim na začetku 70ih in starejšim, je Hrvaščina, Srbščina in vse ostale variacije teh dveh jezikov, ki smo jim rekli Srbohrvaščina, precej domača in zato se še lažje sporazumevamo z ljudmi v teh krajih. Na splošno smo Slovenci zelo lepo sprejeti v teh deželah in jaz se tam počutim odlično.
Četrti dan sva nadaljevala proti reki Tari in jo srečala na točki, kjer jo prečka znameniti most z imenom Djurdjevića Tara.
Most je nastopal tudi v filmu Most v katerem partizani razstrelijo most s pomočjo glavnega projektanta mostu, posneto po resničnih dogodkih. S te točke se lahko odpeljete tudi na sever proti Srbiji, midva sva se proti vzhodu, skozi kanjon reke Tare prosti Mojkovcu in naprej na sam konec Črne gore, pod Prokletije. Sama cesta skozi kanjon je lepa, kot večina ostalih prevoženih v Črni gori. Od Mojkovca proti Berane in Gusine pa cesta postane malce dolgočasnejša.
Mogoče niti ni bila kriva cesta, mogoče sem bil utrujen. Vmes je zanimivo Plavsko jezero, ki je lepo za videti in primerno za kratek počitek. Pred krajem Gusine, v levem ovinku, zavije cesta desno proti Albaniji. Odcep označuje samo sramežljiv smerokaz. Gusine so v samih Prokletijah in nacionalni park Prokletije ponuja veliko lepega in zato bi bilo primerno tudi počakati na naslednji dan z Albanijo. Midva nisva, bova pa najbrž naslednjič. Prijazni mejni policist Ivan je naredil tako reklamo, da nama je bilo kar malo žal, da sva šla že naprej. Za pot po Balkanu si je treba vzeti čas, ne hiteti. Že po cesti proti mejnemu prehodu se vidi, da ta prehod nima neke zgodovine, je cesta preveč nova.
Mejni prehod je nekaj posebnega, je treba razjahat in dokumente odnesti do okenca, stopnico više. Seveda takoj, ko vidijo napis Slovenija, steče debata. Takoj izveš koliko Slovencev je šlo tod mimo in kdaj in kam. Članek v Moto.si je najbrž veliko prispeval k komercializaciji tega mejnega prehoda s tem, ko so natančno opisali kje je treba v Albanijo, da prideš do tiste znamenite ceste. Na moje vprašanje kako je v Albaniji, mi Ivan odgovori:”Vidjet češ, vozi, slikaj i uživaj”…
Prvič v Albaniji. Po 4 dneh sva dosegla rob do koder seže najino znanje tujih jezikov. Mejna kontrola brez težav, osebna, prometna, zelena karta. Potem pa kar makadam in to kakšen. Tak orto makadam…
Še dobro, da je v Moto.si pisalo o tem makadamu, kot uvodu v moto nebesa. Po 500 metrih pa asfalt in nova cesta proti Shkodru. In to kakšna cesta! Med vožnjo po njej sem iskal presežnike s katerimi bi tukaj lahko opisal to cesto. Ne moreš verjet kakšnih 62 km so spravili skupaj Albanci. Cesto, ki je že prej obstajala in je bila znamenita za enduro motoriste, ker je bila groba makadamska in vodila visoko v gore, so obnovili. Pelje pa skozi take kraje, da ne moreš verjeti. Hiše v skalah, vinogradi visoko v hribih. Noro in sploh se ne neha. Kontrast med novo cesto in prevoznimi sredstvi preteklosti se je zelo lepo pokazal med malico, ko sva si ogledovala mlad par, ki je eden s tovornim konjem in eden z mulo prikorakal do ceste. Zanimivo, tega pač pri nas ne vidiš več. Ko se je cesta počasi poravnala in sva prišla v dolino, se je začela drugačna Albanija.
Nekaj časa je bila cesta še kar v redu, nov asfalt pa to, krožna križišča pa to. Potem pa vedno več blata na cesti, vedno več lukenj, krave, koze in ovce med prometom. Prehitevanje izvajajo na en poseben način, z minimalno možno razliko hitrosti med prehitevalcem in prehitevanim. Sicer je deževalo in najbrž so na vseh predpotopnih mercedesih še original pnevmatike, vgrajene v Sttutgardtu. Ob cesti stojijo tak novi objekti, kot stari, iz časov Enverja Hodxe. Novi so zgrajeni v stilu, “celo življenje sem delal v Nemčiji, zdaj bom pa doma zgradil shoping center in vam pokazal kakšen car sem”. Vljudno rečeno, pretirana uporaba stekla, marmorja in močnih barv. Seveda je vsak tak objekt ekstremen v svojo dizajnersko smer. Stari so pač stari, umazani in izrabljeni. Bencinske črpalke pokažejo še najbolj izrazit ekstrem. Na eni strani, nam znane sodobne, evropske črpalke, ki imajo pred stavbo obvezno postavljen agregat za premostitev izpadov električne energije. Na drugi strani pa lesene barake z no črpalno postajo. Ne bi verjel, če ne bi videl kako tankajo starega Mercedesa ob eni taki leseni baraki. Avtomobilske pralnice na vsakem koraku, napis Lavasz je za vsakim vogalom. Najbrž ne rabim razlagat, da ne izgledajo ravno zaupanja vredne. Se pa vprašaš, zakaj jih sploh imajo, če se vse takj spet umaže. Mogoče sem krivičen, ker sva se vozila tam v dežju in mogoče v soncu vse skupaj veliko boljše izgleda. Bolj, kot sva se bližala obali in kraju Velipoje, ožja je bila cestan ostrejše ovinke je imela. V kombinaciji z dežjem in blatom na cesti, je bila to nevarna kombinacija. Ko srečaš avtošolo v obliki Mercedes Benz 190D, letnika nekje 1980-1985, ne moreš verjeti napisu Autoskhole na strehi. Ne, ni mogoče, da to uporabljajo za šolo vožnje. Ko pa čez kilometer srečaš še enega takega, te že premaga njihova logika. Seveda, če vsi vozijo stare Mercedese, se morajo tudi učiti na starih Mercedesih. Popolnoma logično, ne. 🙂
Morje. Plaža, kot iz sanj. Mare je rekel, da je taka v Djerbi.
Nisem še bil. Hoteli kar v vrstah, prednji zrihtani v nujo, tisti bolj zadaj še v gradnji. Zapelješ skozi rampo in se takoj najde en tip v šuškavac trenirki, ki se predstavi za varnostnika in po prvem poizkusu:”sprechen sie Deutch?” poskusi še:”Razumeš ti mene Srbsko?” Se je ponudil, da bo pomagal in nama vse skoordiniral z recepcijo in nama tudi ponudil garažo za motorja. Midva seveda navdušena nad tem v tistem dežju, vsaj na začetku. Garaža neosvetljena in še v surovem betonu pa ni več obljubljala varnega zavetja za občutljiva italijanska stroja. Ko sva odhajala s torbami, v šali zinem:”Mare, dobro si oglej motor, mogoče ga zadnjič vidiš”. Hotel Fishta v nulo zrihtan, nov, prostoren, cena ugodna. Sva se kar malo preseravala, sva vzela suito za 4 in plačala 70€ za eno noč z zajtrkom za dva. Na večerjo pa tukaj, vsaj septembra, nimaš kam iti, moraš jest v hotelu, ki naj bi imel kuhinjo on request. Pomeni, da ti bo kuhar skuhal kar hočeš in ti ga lahko gledaš skozi stekleno steno. Kuharja 🙂 Ok, samo da septembra nima veliko na izbiro, pizze in testenine, je pa spravil skupaj kar dobro pizzo, pila sva pa albansko pivo, ki sploh ni bilo slabo. Zajtrk je bil, kljub skoraj praznemu hotelu, raznovrsten in okusen. Zjutraj sva kar malo s strahom vstopala v garažo in upala, da sta Multistradi še vedno tam. Posvetiva s telefonom in zavijeva desno, nič. Tema, nobenih motorjev. Sranje. Pogledam še desno, uffff, “ako se sad nisam šlogirao, nikad neću”, posvetita se dve tablici KR. Ob odhodu presenečenemu “šefu obezbedenja” stisneva nekaj levov v roko in gasa nazaj v Črno goro. Na meji te v dežju kar pošibajo na pločnik in prehod za pešce, da ne stojiš na dežju. Dež sva imela pred prihodom v Velipoje in ob odhodu iz Albanije, drugače pa ne. Ob vstopu v Montenegro se nama je zdelo, da sva vstopila v Monte Carlo…
5. dan
Spet v Črni gori, tokrat na južni, morski strani. Od tega trenutka sva bila obrnjena proti domu in v glavi so se že sprožile nastavitve za vračanje domov in ne več toliko za raziskovanje novega. Iz Bara mimo Budve, lepa cesta, standardna jadranska magistrala, lep razgled na morje. Lahko bi se zapeljala s trajektom mimo Kotorskega zaliva in privarčevala vsaj eno uro, vendar sva raje izbrala pot po suhem. Promet je kar gost na cesti okrog zaliva in vse skupaj te kar utrudi in začneš razmišljati, da trajekt ni tako slaba opcija. Naslednjič mogoče. Dan se je že prevešal v svojo drugo polovico in čas je bil za rezerviranje prenočišča, tokrat je bilo na nišanu področje med Dubrovnikom in Pločami.
V teh krajih pa tudi septembra še ne poznajo nizkih cen in zato sva poskusila še Neum, BiH. Ceneje. 95€ za prostorno sobo v lepem urejenem hotelu za dva z zajtrkom. Grand Hotel Neum ima tudi notranje/zunanji bazen, svojo plažo in raznovrstno restavracijo. Na večer četrtfinalne košarkaške tekme Slovenija Latvija pa TV v sobi ni imel niti enega programa, ki bi prenašal to tekmo. Drugi minus so pa zasedena invalidska parkirna mesta z limuzinami visokega razreda. Seveda brez invalidskih nalepk. Globoko pod kritiko je dejstvo, da uprava hotela to dovoli. Na ta dan sva vozila v štirih državah, Albanija, Črna gora, Hrvaška in BiH.
Od tu naprej je bila do doma čista klasika, Jadranska magistrala do Senja, kjer sva zavila desno, da se izogneva dežju v Kvarnerju (uspešno). Vmes spanje v Starigrad Paklenica, standardni postanek. Tokrat je bil hotel Vicko poln in sva si rezervirala B&B Miramar. Zanimiva ustanova, čista in urejena, zasebno parkirišče. Stavba in oprema je starejšega datuma vendar vse lepo urejeno. Zajtrk ni klasični “švedski stol” ampak ti gazdarica lepo prinese na mizo kar si zaželiš. Od Paklenice do Senja je najlepši del jadranske magistrale, ki tudi tokrat ni razočaral.
Čez mejo pri Vinici in potem preko Črnomlja do Ivančne gorice.
Tam na avtocesto, na Rudniku na Horsa in domov. Dobrih 2200 kilometrov v sedmih dneh. Dnevne doze nekje okrog 350 km so bile kar dobro odmerjene, da so dovoljevale tudi sproščena posedanja in ni bilo nekega hitenja v večernih urah. Zjutraj sva začenjala nekje okrod pol desetih in zvečer ob šestih že odlagala torbe v hotelskih sobah.
Multistrada se je obnesla odlično. Zaloga moči popolnoma zadošča, motor je okreten in vseh 2200km sta obe Multistradi delovali brezhibno. Poraba? Nimam pojma, nisem preračunaval. Napolnjen tank je zadostoval za dnevno dozo kilometrov in še za par deset v naslednjem dnevu. Tako, da ni bilo potrebno skrbeti za bencin.
Original stranski kovčki bi popolnoma zadoščali, če ne bi vzel še rezervnih motorističnih čevljev in rezervnih motorističnih hlač za toplejše vreme. Da sem pospravil vse to na varno, sem do polovice napolnil nepremočljivo “vrečo” iz Louisa in jo pripel za zadnji sedež. Mare je imel, poleg stranskih kovčkov, montiran še top case in imel na voljo pravo razkošje prostora. Kako je s prostorom, če se ti na taki poti pridruži sopotnica? Najbrž je top case obvezen v tem primeru.
Če povzamem celo turo: Čudovite ceste, malo prometa, odprti ljudje, še bomo šli.
Matjaz Planinsek 
Razprava
Zaenkrat še ni komentarjev.